sreda, 15. avgust 2012

Monte Rosa 2012 - poročilo

Odprava se je uspešno zaključila. Osvojili smo vse kar smo nameravali. Vreme je bilo krasno. Spodaj pa sledi malo bolj podropno poročilo.


četrtek 9.8. 
Iz Žirov smo se odpravili okrog 4ih. V kombiju, ki smo ga najeli na Breznici, nas je bilo 8. Ekipa je bila malo drugačna, kot je bilo prvotno načrtovano, saj se je odhod zaradi vremena prestavil za 14 dni. Pot do Alagne Valese je potekala brez zapletov. Sicer smo se morali kar dostikrat ustaviti zaradi WCjev (zadnje vrste so pač malo rajale). Med potjo smo se odločali ali gremo na dve ali tri gondole oz. ali gremo z gondolo do  2980m ali do 3275mnv. Razloga za in proti pa sta bila: težki ruzaki vs. aklimatizacija. Na koncu smo se odločili, da bomo šli čim višje. Okrog 11ih smo prispeli na cilj in začeli z iskanjem primernega mesta za prenočitev. Ker nismo nič našli, smo se na koncu odločili, da prespimo kar v in ob kombiju na parkirišču. Na srečo nas ni celo noč nihče preganjal...



petek 10.8
Ko se je zdanilo, smo se zbudili med visokimi gorami, ki so bile obkrožene s sivimi oblaki oz. meglo. Nič kaj spodbuden pogled, ampak bilo je šele jutro. Počasi (ko smo bili že vsi siti, je bilo potrebno še pečt jajca ipd.) smo pojedli in se pripravili na odhod v višave. S kombijem smo se zapeljali do izhodišča. Medtem, ko sem kupoval karte, je Bejži peljal kombi nazaj na parkirišče, kjer smo spali.
Za ceno 35€ na osebo smo se povzpeli s tremi gondolami (1. Alagna-Pianalunga iz 1212 na 2045; 2. Pianalunga-Cimalegna-Salati 2050 > 2980 in 3. Passo dei Salati - Punta Indren 2961 > 3275) do višine 3275m.
Naprej smo nadaljevali pot čez ledenik in skale, ki so dobro zavarovane do koče Rifugio Gnifetti (3647m). Dodelili so nam sobo 24 v kateri je bilo prostora za 10 ljudi. Nažalost smo s šaro zasedli 9 in ne samo 8 postelj, kar je povzročilo nekaj problemov, ko sta k nam sta pozneje prišla še dva italijana.
Po malici smo se odpravili na aklimatizacijski vzpon. Šli smo za kočo, kjer se že takoj začne ledenik  Ghiacciaio del Lis Orientale. Namestili smo si opremo (nekateri smo takrat prvič stali v derezah) in sestavili dve navezi po 4. Na tem ledeniku so že takoj na začetku razpoke, ki pa kasneje na srečo postanejo čedalje bolj redke. Zasopihali smo v klanec. Kmalu se je izkazalo, da hoja na tej višini ni ravno sprehod po dolini, obenem pa so se (pri nekaterih bolj, pri drugih manj) pokazali prvi znaki višinske bolezni. Kljub vsemu smo brez večjih težav prispeli na 4215m visoki Vincentphyramide.
Po začetnem veselju nas je streznil Ivan, saj je končno prišel njegov trenutek, ko je s štrikom udrihal po naših zadnjicah. On je bil namreč edini, ki je že bil na taki višini. Sestop je potekal tekoče in brez posebnosti.  Opremo sebe smo nastavili sončku pred kočo. Grega in Bejži sta imela največ težav z višino in sta šla takoj spat, ostali pa smo malo kuhali (s seboj smo imeli namreč kar dva kuhalnika), jedli, pili in se pogovarjali. Dan smo zaključili s kartanjem. Kar kmalu smo se odpravili spat, saj smo bili vsi bolj ali manj utrujeni - tako ali tako smo se dogovorili, da se bomo zbudili okrog 5ih zjutraj.
Izkazalo se je, da je v koči elektrika (pričakovali smo drugače) - sicer vtičnic ni na pretek in tudi tekoča voda, ki ni pitna in počasi teče, a za zobe umiti jo je. Cene so pa naslednje: postelja za eno noč 14€, 1l vode 4€, kozarček pira 5€.


sobota 11.8
Alarm me opozori, da je ura 5:15 (Italijana sta se že prej odpravila), to sporočim ostalim in kar hitro je padla odločitev, da bomo še malo potegnili. Ob pol 7ih dejansko vstanemo, večina se počiti razmeroma dobro, tudi Bejži za katerega nas je že skrbelo, da bo dejansko zbolel. Sam pa sem bil zelo utrujen, saj praktično celo noč nisem zatisnil očesa in dejansko nisem vedel ali bom sploh lahko šel na današnji pohod ali ne. Po zajtrku in jutranjih pripravah (beri Kitzbuhel - WCji v koči so bili namreč čičevci, s smučarsko palico (Elan), s katero si imel popravne udarce, če si v prvo zgrešil luknjo. Splakovanje je potekalo tako, da si gor zlil malo vode iz plastičnih kant, ki so bile na hodniku pred WCji) se okrog 8ih odpravimo na nov pohod. Začetni vzpon je bil isti kot v petek (zame sicer bistveno težji), nato pa smo zavili drugam. Gužve praktično ni bilo, saj so se vsi odpravili že bistveno prej. Vreme je bilo prekrasno, če odštejemo veter, ki je kar močno pihal. Imeli smo lep razgled na Liskamm, kasneje pa smo zagledali tudi Matterhorn. Odločili smo se da najprej osvojimo Zumsteinspitze, ki je s 4563m najvišja točka odprave. Povsem pod vrhom gre pot po 40° grebenu, ki se zaključi s 5m skalnim skokom. To smo dosegli po ene 3-4 urah, kar pomeni, da smo imeli kar dober tempo (vmes smo izgubili še en telefon, ampak to je že druga zgodba).
Pot smo nadaljevali proti Signalkuppe, ki je samo 10m nižja. Na tem vrhu stoji najvišje ležeča koča v Evropi:
Capanina Regina Margherita. Pot do koče je malo lažja, a vseeno strma. V koči smo spili en čaj, malo pomalicali in se odpravili dalje proti 4432m visokem Parrotspitze in nato po precej zračnem grebenu naprej na Ludwigshöhe (4341m). Od tam smo po grebenu nadaljevali pot proti dolinici pod Schwarzhornom (4322m), na katerega so se povzpeli vsi razen mene, saj mi njegova strmina ni ustrezala. Ko smo se spet vsi zbrali, smo se odpravili proti še zadnjemu vrhu nad 4000m, ki je bil na našem seznamu - Balmenhorn (4167m), na katerem je kip Jezusa. Od tukaj pa je pot sledila samo še navzdol po že precej južnem snegu proti naši koči. Pot je potekala brez zapletov in razmeroma hitro. Tako, da smo ob 17:30 prispeli do koče, vsi razmeroma utrujeni in zelo zadovoljni saj nam je uspelo vse kar smo načrtovali in to brez kakšnih nevšečnosti. Preostanek dneva je bil podoben petkovem: kuhanje in kartanje. Spat smo šli med deveto in pol enajsto.


nedelja 12.8
Zbujati smo se začeli okrog sedmih. Ko smo pozajtrkovali, pospravili vsak svoje ležišče in spakirali vso šaro smo se odpravili proti gondolam - tokrat z derezi, saj je bil ledenik še pomrznjen. Na skalnem delu smo malo  zavili iz poti in imeli malenkostno težji sestop, drugih težav pa ni bilo. Mojster, ki je vozil zgornjo gondolo nas ni nič opozoril, da se misle odpeljati in se je kar odpeljal, tako da smo morali počakati, da se je vrnil. V dolini smo se sprehodili do kombija, z veseljem zamenjali težke gojzarje za natikače in se odpeljali proti avtocesti. Vmes smo iskali kakšno picerijo, ki je kar nismo in nismo našli - no na koncu nam je le uspelo, tako da smo okrog 12ih imeli kosilo.
Nadaljevali smo proti Sloveniji, vmes dvakrat tankali (40€ in 20€) in z rezervo prišli do Fernetičev, kjer smo našga folksvagna natankal za točno 120€. Ob pol osmih zvečer pa smo srečno prispeli domov v Žiri.


Zaključek
Najlepše bi se zahvalil Ivanu, da se mu je ljubilo organizirati turo in Šuškovcu, ki mi je posodil skor vse razn gat :-)

slike: četrtek in petek
slike: sobota, nedelja

nedelja, 12. avgust 2012

sreda, 08. avgust 2012

Monte Rosa 2012 - priprave

Priprave na letošnjo odpravo na štiri tisočak so skoraj končane... Jutri ob 4ih odrine osem članska ekipa iz Žirov. Dejansko gre za ponovitev odprave iz leta 2007, ki jo je lepo opisal Martin http://mab.gmajnica.si/monte-rosa-07-5-porocilo/ - samo ekipa je druga (en član je isti, od drugega člana bo pa duh z nami :-) )



Okviren načrt je takle:
1. dan (čet): vožnja (7h) do Alagna Valese in "kampiranje"

2. dan (pet):
  • Z gondolo Alagna-Pianalunga pridemo iz 1212 na 2045 mnv, nadaljujemo z gondolo Pianalunga-Cimalegna-Salati 2050 > 2980 mnv. Obstaja tudi tretja gondola, ki pa jo bomo zaradi aklimatizacije verjetno izpustili (Passo dei Salati - Punta Indren 2961 > 3275mnv)
  • Vzpon do koče Rifugio Gnifetti (3647m)
  • Aklimatizacijski vzpon na 4215m visokega Vincentphyramid
  • Hiranje :-)
3. dan (sob): Vzpon do najvišje evropske koče Capanina Regina Margherita, ki je na vrhu Signalkuppe, na poti nazaj pa še dodatni vzponi na ostale vrhove (odvisno od počutja, moči, itd.)

4. dan (ned): spust (peš + gondole) do izhodišča in vožnja domov.


Če bo možno, se bomo v živo javili tudi na blogu, tako da lahko kaj pogledate.