ponedeljek, 12. marec 2018

Se je štelo leto 2017

Ker sem bil v hribih bolj malo, saj je na hiši še precej dela, otroci pa so majhni, sem pisal opisno, da bo zgledalo več. Je pa tudi res, da se za vsakim obiskom hribov ne skriva le vzpon. Ta je pač jasen, suhoparen, sestavljen iz črk. Bolj zanimivo se mi zdi doživljanje vsega tega. Navsezadnje bi spodnji opisani vzponi nekaj veljali v predvojnem času. Danes s podrobnimi opisi, opremo, znanjem, tehniko tega nikakor ne moremo več trditi. Kljub temu se tu pa tam v kakšni smeri vprašam: »Mater kako so takrat tole zlezl? «

V zimski smeri na Mangartu sem ob takratnem pomanjkanju snega kar zbil konice oklov na cepinih. Ko sem jih tako januarja, ob poslušanju kako šumi centralna brusil v kurilnici, se nisem mogel odločiti ali je ta mraz fajn ali ne. No, že drugi dan, ko sva z Bejžitom preletela Pripravniško v Idrijski Beli sem požalvav šumenja cekinčkov v vrtenju črpalke in se odločil, da je le mraz tista prava zadeva.
Naslednji zamahi so bili v Zapotoškem slapu kjer je so zobje nehali škripati šele na vrhu četrtega raztežaja. Kaj dosti se nisem pritoževal saj mi vest, ob pogledu na mokrega soplezalca, to ni dala. Že na začetku se mu je v enem izmed tolmunov predru led in je dal jajčka ribam. Jah, smolo je imel…ali pa mi ostali srečo, odvisno iz katerega zornega kota gledaš. Bilo nas je za en avto. Bejži, pa Ivan ter Muš iz AO Cerkno. Mlajša naveza je starcema, podložena od praznikov, pomagala tako, da je v slapu pustila zavrtane vijake. Hvala Bejži in Muš. 






Naslednji teden nas je Toni tradicionalno pripeljal v Logarsko. Glavni namen je, da se spomnimo Markota in pod tistim previsom prižgemo svečo. Povsem gorenjsko pa je, da poizkušamo še kaj dodatnega iztržiti. Tokrat nam je uspelo preplezati dva lepa slapova. Raztočnik ter Snežak. Zraven sta bila še Bejži in Ivan. Vmes je bilo treba še trikrat v Belo. Prednost Bele se mi zdi, ker je blizu. Slapovi pa čisto dostojni. Tako, da doma rečeš, da pelješ avto na redni servis al pa da greš v Knjižnico. Enkrat sta mi družbo delala Bejži ter Laura, drugič samo Laura. Tretjič so se me pa naveličali in sem bil sam. Preplezali smo Dopoldansko grapo, Grapo izgubljenih rokavic ter Pripravniško. Pa mislim, da je bilo lansko leto, ko smo se po službi odpeljali do hudička in se na pol sprehodili čez zelo lepo in na lahko narejene štiri skoke razpotegnjene po grapi Pekel. Za dodatek pa smo v temi šli pogledat še Iztokovo svečo. Z Bejžitom sva jo že lezla in sva jo po tehtnem premisleku,dveh sekund, prepustila Borutu. Bejžitu se je zdela premokra. Meni pa dodatno še precej pokončna, kar je praviloma bolj vezano na plezalski nivo opazovalca kot na dejansko stanje slapu. Borutu se tistimi zarošenimi očali ni zdela ne eno ne drugo. Pa še tema je bila. Po parih metrih je bil moker kot svina morska. Na vrhu pa tudi namal našutan. Zadovolenj, da je zlezu, midva pa dudi, da jo nisva. Jah takle mamo, važno je, da smo vsi zadovoljni. 

Tam na sredi februarja je led en tok popustil, da sem šel pogledat, če mi črvi še niso snedli smučk. V tem podaljšanem mesecu sem se 5x znašel na vrhu Porezna. Za kaj drugega s to kondicijo tudi nisem bil. Z mano so bili največkrat,Bejži, pa Ivan, pa Toni, pa Laura, pa verjetno še kdo, pa se sedajle ne spomnim. 
Še februarja smo tudi s smučmi prečili iz Vogla na Komno. Lepa tura a drugič vsekakor v drugi smeri. Tisti spust iz Komne je bil en…ena čudna zadeva. Pri Savici, ko sva čakala Bejžita, ki je štopal do avta, so naju dohiteli hribovci in naju z nasmeškom na ustih ogovorili. Zvedela sva, da je cela koča na Komni šla na verando gledat kako bo šlo po tisti ledene stezi. Nevarno posebej ni bilo, smešno pa toliko bolj. 


Prvomajski prazniki so bili familjarno- športnoplezalno obarvani. Za nekaj dni smo se namestili v Istri in izkoriščali bližnja plezališča Dvigrad ter Limski kanal. Družbo so nam delali Bejži, pa Laura pa še ena iz Mengša. Pozabu sem kako ji je ime. Vem pa, da je imela vijolične pajkice.

Junija je bil v hribih sonček. Bejži si je nekaj dni prej poču ramo tako, da je ostal pri planinarjenju in jo je mahnil čez Hanzovo na Mojstrovko. Midva z Ivanom pa naravnost pod kratko južno predstenje Mojstrovke imenovano Grebence. Tam je Ivan izvohal začetek smeri kjer sva vriskala v varni, kratki in nič kaj alpski plezariji. Smer je namreč opremljena s svedrovci. Na vrhu naju je že čakal Bejži pri Aljažu v Mojstrani pa pivo.
Do avgusta je Bejži, zgleda, pocelu ramo ,vsaj jamrov ni nič, tako da smo se v isti zasedbi naslikali pred Kovinarsko v Veliki Mojstrovki. Plezanje je navdušujoče, skala dobra, prehodi lepi in logični. Kljub temu smo se v strmejšem delu malo zaplezali v neko varjanto, a se po polovici cuga našli nazaj v pravi liniji.



Ker sem se tako pridružil (vsaj kar se nas treh tiče) Ivanu, kateri je že preplezal Mojstranško trilogijo po Miheliču (Kovinarsko, Debelakovo in Steber revežev) sem bil dolžan, da z Bejžitom ponovim Debelakovo katera mu je še ostala. Tako sva si nekaj dni za tem, ob ne prav lepem vremenu, čestitala za vzpon na vrhu Velike Mojstrovke. Čeprav je Debelakova lahka smer sva bila vseeno vesela nad ugodnim časovnim izidom. Zgleda, da se še znava usuknt. Vmes je naju tudi lepo umilo, a se nisva pustila motiti in sva nadaljevala s plezanjem. No, malo tudi za to, ker se nisva hotela podhladiti. Veter je vmes dobro opravil delo in na vrhu sva stala suha. Pa ne toliko časa, da bi si slekla vsaj pas. Iz megle se je spet ulilo in je pralo do Vršiča. Ivan, kateri je izkoristil priložnost prevoza do Kranjske gore je imel boljše vreme. S kolesom se je nato preko Vršiča, doline Trente in Idrijce vrnil domov v Smrečje. 


Čez kakšen teden sva jo z Bejžitom maširala iz parkirišča proti Strudlhute. Preko nje, v kratkih rokavih čez ledenik, do grebena Strudlgat in ne da bi se vse zmenilila, sva stala pri križu na vrhu Grossglocknerja. Sestopila sva po normalki do Erzherzog-Johann-Huette.
100m pod koče je bil nad skalnim robom na bok parkiran helikopter Avstrijske reševalne službe. Nisva ravno vedela za kaj se gre, videti pa je bilo čudno. Dejstvo, da se je helikopter zložil nekaj dni pred najim mimohodom sva izvedela šele doma. Poškodovan baje ni bil nihče. Zadeva je bila tudi dokumentirana in je objavljena na spletu. 





Avgusta je Ivan ukazal, da je treba it proti Triglavu. Pa smo šli v zahodni del Triglavske stene. Preplezali smo Tržaško zajedo. Lepo nimaš kaj. Plezanje je razgibano. Najde se tudi kakšen raztežaj kjer je skala bolj vprašljive narave. Ampak je tega na srečo zelo malo.
S počeno čelado na vrhu sklenem, da je sedaj res čas, da investiram v novo.
 

Oktobra sva se z Bejžitom spravila spet v Vrata in jo mahnila kar na celo proti Spodnjemu rokavu. Na nišan sva si vzela baje šodrasto smer Potočnik-Tominšek in bila nad njo oba navdušena. Smer težavnosti res nima a je daleč od šodra. Prav lepa je in predvsem razgledna. Pri sestopu sva se v dveh spustih spustila v Kotliče, kjer naju je hladil novo zapadli sneg. Kakšno uro sva ga gazila, saj se je bilo potrebno dvigniti na greben Škrlatice in ponovno sestopiti. Mah,kaj pa vem….. kurc. Če bi šel še enkrat bi verjetno spet vzel nizke čevlje. 

Zapadel je prvi sneg in pobeliv…jah Porezen, kaj pa drugega. Smuči mi črvi še niso snedli so pa zaradi lukenj že precej lažje. Pa še vedno pretežke, da mi ne bi teklo iz čela, da komaj kaj vidim ko hodim.
Mladinci so preveč naviti.
Še letos…potlej pa prodam vso robo in začnem balinat. 
LEP HRIBOVSKI POZDRAV: GAŠPER