četrtek, 07. november 2013

Takle mamo...

...se je glasil moto letošnje Paklenice pa smo rekl, da ga bomo ponucal. Se mi pa zdi, da bi celotno letošnjo letno plezalno sezono lahko opisal s tem istim motom. Ne morem rečt, da je bila slaba sezona, vsaj zame ne, je pa ostalo nekaj ne preplezanih želja za drugo leto. Kot je standard pri nas smo/sem izbiral samo tanajlepše klasične smeri.

Za otvoritev sva z Robertom plezala v Vežici Geršnik-Grčar, kjer sva imela res dobro skalo za vplezavanje. Z vplezavanjem smo nato nadaljevali z mini taborom na Korošici, kjer smo plezali dva dni Irena, Janja, Robert, Borut in pa Jest. Prvi dan sva se z Borutom učila kako je plezati v razgibani in za naju orientacijsko zahtevni Desni smeri. Trenirala sva tudi kako je plezati če pozabiš kakšen ne tako ključen kos plezalne opreme doma, recimo kladivo. Med tem ko sva se z Borutom cel dan lovila po Ojstrici so Irena, Janja in Robert splezali SV raz v Vežci. Drugi dan pa smo malo zamenjali naveze, tako da se je nama pri plezanju klasične smeri Anžin-Pintar-Pristovšek v Dedcu pridružila Irena. Za razliko od Desne smeri je bila ta kratka in sladka zato smo jo splezali, v primerjavi z Desno, v trenutku.

Kmalu za Korošico sva šla z Robertom v SZ Triglavsko steno splezat Zahodno zajedo. O sami smeri Nimam povedat prav veliko, 400 m zajede v kateri je odlična skala, nato pa še 300 m iskanja ne preveč zahtevnih prehodov v lahko tudi zelo slabi skali. Pri tej smeri moraš to vzeti v skupno, če imaš najprej prelepo imaš nato še pregrdo, tako da je na koncu ravno lepo.

V tistem delu sezone smo bili že bolj pogumni zato sva se z Borutom lahko odpravila v SV Raz Jalovca z ambicijo splezati najtežji raztežaj prosto. Po nekaterih vodničkih ta raztežaj ocenjujejo z oceno VII, drugi pa so nama pravili, da je VI+. Do zadnjega najtežjega raztežaja sva plezala lepo, če ne upoštevam, da sem zgrešil Comičijevo prečko, tako da sem šel malo previsoko po nabitih klinih. To da sem zgrešil sva takoj opazila in se v Raz vrnila pod previsom po krušljivi polici kar nama je popestrilo plezanje. Zadnji raztežaj je Borut prosto splezal za kar sva bila na vrhu precej vesela ter se strinjala, da smer ni tako težka kolikor sva se je bala.

Avgusta smo se Žirovci odpravili tudi na Biz Bernino (4049 m). Na ta štiritisočak smo se odpravili iz Švicarske strani. Po prezebli noči, ki smo jo prespali na prostem smo se iz Pontresine z gondulo pripeljali na postajališče Diavolezza 2973 m, od kjer smo se odpravili na pot. Pot je potekala čez ledenik Persgletscher in nato po grebenu Fortezzagrat ter pod Bellavista 3892 m do koče Marco e Rosa 3597 m, od kjer smo drugi dan zjutraj odšli na vrh. Med hojo nismo imeli večjih težav, še najbolj nas je presenetil greben Fortezzagrat, katerega smo najprej mislili preplezati brez varovanja, a ko nam je skala skoraj nesla Ireno smo se takoj navezali in naredili nekaj varovanih raztežajev. Od koče do vrha smo se prav tako varovali in sploh nismo razmišljali drugače. Na vrhu smo bili veseli Irena, Janja,  Robert, Gregor, Borut, Ivan in Jest. Pot nazaj je bila povsem ista z še manj težav.

Teden dni za Biz Bernino, ker sva bila že ravno ogreta za tujino, sva se z Borutom odločila iti pogledat Dolomite. Oba sva bila tam prvič in zato nisva vedela kaj pričakovati. Vsekakor teh Dolomitov ne bom pozabil. Bila je prava avantura takšna, da bi si zaslužila svoj spis. Nisva imela ne zemljevidov ne dobrih skic smeri, ampak sva se na koncu tako dobro znašla, da sva lahko kar se da uživaško izkoristila tiste tri dni. Prvi dan sva splezala eno zame malo težjo smer na Nuvolau, kjer sva se tudi spoznavala za naju novo skalo. Po uspešnem vplezavanju v drugačno skalo, tam držijo tudi največje šalce, sva se drugi dan ambiciozno odpravila v Tofano 3244m, kjer sva želela splezati Costantini Ghedina (VI-, 500 m) a sva se po treh raztežajih malce zgubila in na koncu ugotovila, da se malce preveč obirava ter se spustila nazaj pod steno. Zadnji dan sva še splezala malo krajšo smer v Cason di Formin.

Po Dolomitih se ni plezalo kaj dosti, vseskozi sva z Borutom imela želje pa naju je oviralo delo ali pa slabo vreme. A sva le dočakala, sredi oktobra, najin vrhunec sezone. Končno je bilo primerno vreme za v Kogel. Tam je imel Borut že dolgo ogledano smer Rumena zajeda. Smer je prava lepotica v njej se vseskozi Pleza (pleza z veliko črko). Ko je Borut splezal prvi težji previsen raztežaj prosto se nama je že zdelo, da bo smer splezana tako kot je treba in tako je splezal tudi zloglasni propeler v tej smeri. Bravo!

Kar se pa tiče Paklenice prejšnji teden se mi pa zdi, da smo prišli domov vsi zadovoljni. Vsi smo splezali tisto po kar smo šli. Jest sem že dolgo bil željan PIPSa, Borut je dobil Frančkovo Kačo za na vrh smetane pa smo prvi dan splezali še Nostalgijo, kjer nama je Krištof sledil za đžabe. Nostalgija je bila za Krištofa prva v Aniča Kuku. V krajšjih ampak zato bolj sladkih smereh sta se v kanjonu Irena in Petra tudi  naplezale. Najbolj zadovoljna pa sta vsekakor domov prišla Ana in Jurij, saj sta imela visoke želje. Najprej sta za ogrevanje splezala Ultimate fight in nato še enkrat Rumeni strah, kjer je imel Jurij željo splezat najtežji raztežaj, kar mu je tudi uspelo, kapo dol za ta uspeh.


Po Paklenici pa smo se še AB PAL POU NAČI ustavili pri Lengerju, kjer smo bili vsi sklepčni, da TAKLE MAMO, STAKN SE DAJEMO.

Slike