sobota, 20. september 2014

Francoski Konjak

Ja tudi letos smo bili na štiritisočaku in to v Franciji na Bare des Ecrines (4101 m). Ta vrh je najbolj zahoden štiritisočak v Alpah, kar pomeni, da je za nas ravno na drugi strani Alp. Za raziskovalce se vsekakor splača tako daleč peljati, saj se v okolici Briancona, da občudovati lepo naravo in gričevje, če ne drugega pa se vsekakor, da naplezati po okoliških plezališčih. Tamkajšnja okolica pa ima tudi eno veliko slabost, to je znano mestece Briancon, ki privablja čisto preveč turistov in s tem luksuza, da bi res  lahko užival v avanturi, ki te čaka tam v gorah.
 Naša avantura se je začela z 9 urno vožnjo čez celotno Italijo do Briancona, naprej do vasice Alfroide in še malo naprej do koče Refuge Cezanne (1847 m). V bližini koče, se da čez noč legalno prespati, še zakuriš zgleda lahko in se pri tem malo pogreješ, ker znajo biti noči tam gar visok kar hladne tudi poleti. Naslednje jutro smo se počasi pripravili in odrinili na pot čez travnato pobočje, čez katerega vodi vijugasta široka steza k jeziku ledenika Glacier Blanc. Od tam naprej pa se je pot postavila bolj pokonci čez nekaj strmih skalnih prehodov do koče Refuge Glacier Blanc (2550 m). Po dobri uri uživaške pavze pri koči smo se odpravili ob ledeniku navzgor še po skalnati stezi in nato na ledenik. Po dokaj ravnem ledeniku smo se vzpenjali še dobro uro do vznožja koče Refuge des Ecrins (3170 m), do katere je še dobrih 100 višinskih metrov, iz ledenika ni zgledalo daleč ampak steza je bila zelo strma.  Preostanek dneva smo pri koči izkoristili za uživaški počitek, večerjo in z sončnim zahodom odšli spat. Zjutraj nas je čakala naporna pot do vrha. Najprej smo še slabo uro hodili po ravnem ledeniku nato pa se je pot proti vrhu postavila zelo pokonci čez strma z seraki obdana pobočja Ecrina. Na koncu pod vrhom nas je še čakal kar zahteven pa ne pretežak greben katerega smo navezani prečili z veliko narodnega srečavanja s ˝turisti˝. Počasi pa smo le dosegli vrh na katerem smo občudovali v razgledih na nižje okoliške griče ter Mont Blank, ki se je kazal v daljavi.

Čez celotno pot do vrha in nazaj nas je spremljala čudovita narava posejana s slapovi, jezeri, ledeniki in prečudovitimi razgledi na bližnje vrhove, zato se je trud ob vzpenjanju na vrh sploh ni zdel prevelik in smo kar lahko pozabili na vse tegobe, ki so nas spremljale na poti. Ivana in Petro je matrala višina, Krištofa neudobni čevlji, Boruta težak ruzak, Bejžita če ne drugega pa preveč turistov. Lahko pa da je za tako čudovito uživancijo narave poskrbel konjak, ki smo ga vseskozi imeli pri roki in nam je lahko omogočal pozabiti na ves vložen trud.