Zahodna liga 2016 - prva tekma

Ta vikend se je začela letošnja Zahodna liga. Tudi letos bo liga imela 5 tekem od tega kar dve balvanski :-)
Prva tekma je potekala na Jesenicah, kjer že tradicionalno vedno organizirajo hitrostno preizkušnjo.
Mi smo imeli tokrat samo dve predstavnici - upam, da bo v standardnih disciplinah kaj več tekmovalcev.
Nika je zasedla 21. mest, Neža pa je končala tekmovanje na solidnem 8. mestu.

Naslednja tekma bo v soboto 12.3 v Radovljici - balvani.

Hribolazenje in podobne zadeve v letu 2015

Zadnje dni je bolj bogo vreme, zato je bilo nekaj časa za pregled hribovske sezone v preteklem letu.

Torej, začetek zimske sezone 2014/15 se je prestavil v leto 2015. Kot se za zimo z ugodnimi zimskimi razmerami spodobi, se je tudi takrat precej plezalo v ledu.

Z Lukom Žakljem - Bejžijem sva se najprej podala v hitro zamrznjeni Sinji slap na Jezerskem, ki je bil, glede na neučakanost, pričakovano, dokaj skromno narejen.

Kmalu potem sva se na prvo skupno turo odpravila z Lukom Štravsem (AO Idrija). Odpeljala sva se v Maltatal, kjer sva zaradi zgrešenega prvega slapu, in pozabljivosti plezala 3 slapove, a dokončala le enega. Plezala sva prvi in drugi Mittlerer Maralmfall, ter Superfeucht. Prvega v celoti (ima le en raztežaj plezanja), v drugem naju je tik pred koncem odvrnilo sonce, ki je že močno sijalo v rahitično svečo, v tretjem pa sva pred zadnjim raztežajem obrnila zaradi teme (eden od naju je bil brez svetilke).

Kmalu po tem, sva se z Bejžijem zapodila v Centralni slap pod Prisojnikom. V res lepi plezariji sva uživala v družbi še dveh navez, tretjo smo srečali na spustu. Skoraj gužva! :) Na koncu sva splezala še dva raztežaja levega slapu. Več se ni dalo, ker je bil slap v levem delu v povsem tekočem agregatnem stanju.

 

Tri dni kasneje sva, tudi tokrat z Bejžijem, plezala v Travniku nad Belopeškimi jezeri. Plezala sva zelo obljuden Damoklejev meč. Dve navezi pred nama in ene za nama so obetale veliko čakanja kljub temu, da smo plezali sredi tedna. Na koncu Damoklejevega meča sva nadaljevala še po novi smeri Damoklejev srp. Prvo ponovitev je približno uro pred nama opravila naveza Jelič-Zupin.

 

Naslednji dan smo se, tokrat v večjem številu, odpravili v Maltatal. Z Bejžijem sva najprej spezala drugi Mittlerer Maralmfall – tokrat do vrha, s svečo vred, nato pa še prvega, saj se nama zaradi »lenobe« (in pa ture prejšnji dan) ni ljubilo kaj več.

Sledilo je nekaj snežnih vikendov, ki sem jih zaradi ugodnih razmer na bližnjih hribih izkoristil predvsem za ponovno učenje smučanja. Je šlo na bolje ... počasi :)

A ker smučanje ni plezanje ga je bilo kmalu dovolj in spet smo se zapodili v led. S člani AO Idrija smo odšli čez mejo, v dolino Zajzere. Ker je Štravs ob prihodu v dolino še vedno doma sušil čevlje, se je za soplezalko javila Mirjam Prosenc. Tako sva splezala Lepo furlanko (La bella Furlana). Italjanska naveza pred nama se je ustrašila par metrov suheha žlebu na koncu slapu, in nama za nagrado pustila ledni vijak, gurtno in nekaj vponk. Očitno nista upala, da jih bosta dobila nazaj, in ušla sta v dolino.

Dva dneva kasneje sva se z Bejžijem znašla v mrzlem, vetrovnem in predvsem preveč obleganem Spodnjem ledinskem slapu. Splezala sva še prvi in takrat edini zanimiv raztežaj zgornjega slapu. Ne vem več točno, koliko navez je bilo v spodnjem slapu, jih je bilo pa v času najinega plezanja, poleg naju, sigurno pet! Tudi v drugih slapovih in smereh je bil tisti dan pravi hofer.

 

Da se je malo spremenil ritem pretepanja s cepini, sem se z Jurijem Hladnikom in Jožem Birojem odpravil v Veliki vrh v Košuti. Super razmere so obetale nekaj štamfanja in poplezavanja, v prvem raztežaju pa nekaj zatikanja cepinov. Do vstopa v smer smo prišli s smučmi, kar nam je močno skrajšalo sestop.

Po službi sem se v družbi Bejžija in njegovega sošolca spet odpravil na Jezersko. Splezali smo Vikijevo svečo, ki je predstavljal lep zaključek lednega plezanja za tisto leto.

V nedeljo istega tedna sva se z Bejžijem odšla pod Debelo peč. Najin cilj je bil, za naju prvi zimski vzpon, v tipično skalni smeri. Izbrala sva smer Jesih-Potočnik. Prehajanje s plezanja s cepini, na plezanje z rokami in nazaj naju je dobro zaposlilo, tako da sva zadnji težji raztežaj plezala že v mraku in izplezala s temo. Super plezarija, na katero se bo treba še malo privaditi, da bo plezanje potekalo hitreje.
Dobro naju je zaposlil tudi sestop, kjer sva v iskanju markirane poti proti Krmi odtavala čez Lipanski vrh, kjer sva ugotovila zmoto, in se odločila za sestop na Pokljuko. Hvala Petri, da naju je iz Žirov prišla iskat na Pokljuko in peljala v Krmo! In to ob polnoči v noči na ponedeljek...
 

V idealnih razmerah smo sredi marca Jurij Hladnik, Urban Ažman (oba AO Radovljica) in jaz plezali v Vrhu polic v masivu Rombona. Smer Bele sanje je bila odlično narejena in splezali smo jo večinoma nenavezani. Edino mene je Jurij z vrha povaroval čez nekaj metrov skalnega terena. Na vrhu smeri smo se odločili še za obisk vrha Rombona.

S tem je bilo za tisto leto konec zimskega plezanja v naših hribih. V naslednjih tednih so vikende zapolnili športno plezanje in pa izpiti za alpinista.

Prvo skalno turo v hribih sva Petrom Juvanom (PJ-jem), zaradi trebušnih težav, prekinila po koncu prve tretjine Črnega bisera v Travniku. Mogoče nama je Petrov trebuh hotel povedati, da se bo v kratkem poslabšalo vreme. Kapljati je začelo že ob prihodu do koče v Tamarju. Kolesi, s katerimi sva se zjutraj pripraljala do koče, sta nama omogočili udoben in hiter pobeg do avta v Planici.

 

Naslednji dan sem se z dvema Lukoma (Bejžijem in Štravsem) odpravil v Vežico. Plezali smo Akademsko smer. Kratka smer nas je ravno prav zaposlila za tako nedeljo z ne najboljšim vremenom. Nebo je sicer zadržalo vodo, je pa nekajkrat bolj slabo kazalo.

S Štravsem sva se kmalu odpravilo na Jezersko, v severno steno Dolgega hrbta. Namen sva imela splezati Jernejev steber. Jaz sem takrat že drugič zgrešil smer (pozneje sem ugotovil, da že na vstopu) in pristala sva v Trikotu. Sicer je super smer, vendar bi raje tokrat splezal Jernejev steber :). Po turi sem ugotovil, da sem obakrat vstopil v Pošnarjevo zajedo. Mogoče bo šlo v tretje.

No, v Črnem biseru je šlo v drugo. S Petrom Juvanom sva dokaj hitro prišla čez mogočno steno Travnika. Čakal naju je še dolg sestop prek Mojstrovk, do najmanjše od njih, in prek Hanzove poti nazaj v Tamar. Spet na kolo in špura v Planico.

 

V naslednjem tednu sva se prav tako s PJ-jem odpravila v Triglavsko Steno. Plezala sva Metropolis. Do najtežjega raztežaja sva plezala izmenjaje. Čez najtežji raztežaj pa meni ni šlo brez A0, ter visenja v pasu. Po mojih treh poskusih v delikatni prečki je Peter splezal še ta in naslednji raztežaj do konca smeri – stika s Skalaško smerjo. Peter je vse splezal raztežaje splezal v prvo, jaz pa sem v prekči ponavljal tehniko prusikarjenja.

Naslednji dve turi sva opravila z Bejžijem. Prvo v Prisojniku, kjer sva splezala Hudičev steber, drugo pa po šihtu v severni steni Nad šitom glave – smer Vodnjak želja.

Kmalu v začetku avgusta sem drugič tistega leta znašel pod severno triglavsko steno. S Štavsem sva plezala in splezala Helbo z Ladjo. Super plezarija v Helbi in uživanje v Ladji. Le treskanje okrog in okrog doline Vrat nama je šlo rahlo (precej!) na živce. Če bi se znaki nevihte pojavili na izstopu iz Helbe, bi gladko obrnila, nad Gorenjskim turncem pa se nama to ni zdelo smiselno. Le ves čas sva pogledovala po zavetju, če bi začelo grmeti preblizu.
 

Z Jurijem Hladnikom sva kmalu za tem splezala Parižanko v Debeli peči. Super smer v dobri skali! Kot prava turista sva se zgodaj popoldan še kopala v jezeru v Radovni.

Za dopust sva se s Petro ponovno odpravila proti zahodu. Na prvem delu počitnikarjenja, v okolici Aoste, naju je spremljal tudi Bejži. Skupaj smo se v enem dnevu povzpeli na Gran Paradiso in sestopili nazaj v dolino, ostale dni pa smo preživeli ob plezanju navrtanih smeri v okoliškem granitu. Bejži se je domov odpeljal s Štravsem in Adrejem Selakom (oba AO Idrija), ki sta v tistem času plezala nad Courmayeurjem. Za nadaljevanje dopusta sva se s Petro, zaradi slabega vremena v Italiji, prestavila v Francijo. Tako, kot leto prej, sva dober teden dni preživela v okolici Briançona.

Enomesečni premor med vzponi je prekinila izpitna tura za alpinista. Dodeljeni inštruktor je bil Peter Bajec – Poli. Izbral je lepo smer v severni steni Rjavine. V Milijardi se pleza v večinoma dobri skali prav do roba stene, od koder te sestop vodi prek sedla med dvema vrhovoma Rjavine. Midva sva do sedla ubrala pot po južnem pobočju hriba, kar je bila najbrž lažja varianta, kot poplezavanje po grebenu, pa še preizkus znanja orientacije je bil.

Sam sem se po Slovenski smeri odpravil na Triglav. Po stiku s Kugijevo polico sem se na vrh odpravil v območju Veselega tobogana (pomojem?) in nekaj deset metrov pred vrhom prišel na zahodni greben.

V obupno vetrovnem vremenu sva se zadnji vikend septembra s Štavsem odpravila v južno steno Kogla. Kljub sončnemu vremenu se zaradi močne burje nikakor nisem mogel segreti. Po Spominski smeri Ceneta Kramarja sva splezala tri raztežaje, nato pa pobegnila v Virensa, po njem do vrha in črta v dolino.

V oktobru nisem v naših hribih nič plezal. Sem se pa udeležil tabora Komisije za alpinizem v Chamonixu. Tam sva se za skupno plezanje odločila z Andrejem Ježem (AK Črna). Dobro sva ujela in v Les Droites splezala smer Colton-Brooks. Tura je trajala tri dni in pol. Eno noč preveč, za kar je bilo krivo predvsem podaljšano spanje pod južno steno gore. Na drugi turi se je nama priključil še Boštjan Tomplak (AO Železničar), in skupaj smo v Mont Blanc du Taculu splezali smer Modica-Nurry. Odličen teden in prvo srečanje s plezanjem v višjih gorah!

Po snežno/ledni plezariji v Franciji smo se vrnili v zelo toplo jesensko vreme v Sloveniji. Tako sva s Štravsem na Martinovo nedeljo v južni steni Jerebice splezala Steber svetega Martina. Proslavljanje ob kapljici rujnega nama ja ušlo zaradi podaljšanega plezanja, kjer naju je tik pred robom stene ujela tema. Tako sva rahlo zašla in do avta sva prišla šele naslednji dan (nekaj čez polnoč :) ).

Z Bejžijem in Ježem smo se v začetku decembra odpravili na najvišji vrh Avstrije. Velike plane nam je prekrižala zaprta rampa na začetku Grossglocknerjeve panoramske ceste. Enajst kilometersko pešačenje do garažne hiše nad ledenikom Pastirica nam je vzela napol planiran vzpon po grebenu Studlgrad. Vseeno smo se imeli fino in v severni steni splezali smer Aschenbrenner. Plezali smo nenavezani in od bivaka do vrha potrebovali 4 ure.

Zopet menjava plezalne sheme in z Jurijem Hladnikom sva se nasledni vikend malo za hec odpravila čez Zeleniške špice.  Vodnica, ki sva jo z dvema klentoma srečala na Staničevem vrhu, nama je predlagala, da se sprehodiva še čez Planjavo na Kamniško sedlo in po melišču v dolino.

Teden dni kasneje sva z Bejžijem v precej bolj ugodnih razmerah, kot septebra s Štravsem, plezala v Koglu. Plezala sva smer Češnovar-Srakar, jo nad gredino zgrešila, zašla v Amonit in se mu nato v velikem loku izognila s pobegom v Zeleno zajedo. Bil je lep dan za odganjanje mjavkanja.


Za finale leta sva še z Ježem v dveh dneh splezala še Helbo z Ladjo. Zame je bilo to že drugič v istem letu - tokrat sva računala na zimske razmere, a jih ni bilo. Plezala sva le v plezalkah (in gojzarjih) in v povsem kopnih razmerah (razen polic pod drugim turncem). Spala sva približno 100 višinskih metrov pod Gorenjskim turncem, zaradi nenavadno tople zime sva s sabo imela le bivak vreče, pa vseeno ni bilo preveč hladno. V nahrbtniku sva imela kompletno zimsko opremo, ki pa je nisva rabila ne v smeri, niti na sestopu.

To je bil grob opis dogajanj v preteklem letu, upam da ne preveč dolgočasen. Res je, da se sestavek sliši nekako v smislu: "Bil sem tu, plezal to, ...", ampak je že tako precej (pre)dolg(očasen). Za zanimivejši opis dogodkov, bi najbrž potreboval 3 take... Če bi znal pisati :)