V
soboto smo se v popoldanskih urah z Ano in Borutom odpravili proti lednemu
plezališču slapu Rancka(?). Kljub zimskim razmeram na cesti nam je uspelo priti
do cilja (zgrešili smo sicer že v Žireh, kjer smo zavili proti Zabrežniku,
vendar smo napako hitro popravili;)). Ko prideš do plezališča pozabiš na mraz,
sneg in vse ostale skrbi saj je slap resnično enkraten. Zmoti te lahko le
pršenje vode, saj slap vseskozi močijo, ko pa se zvečer prižge reflektor je
vzdušje boljše kot v pravljici. V kratkem bo tam tekmovanje v lednem plezanju,
zato se pred obiskom plezališča pozanimajte o zasedenosti.
Včeraj popoldne sva z Borutom preplezala Luciferja 4+ 210m. Mislila sva da bova v četrtek po šihtu edina tam v slapu pa se je izkazal, da nisva bila. Pred nama sta plezali še dve navezi kasneje za nama pa sta prišla še dva, ki pa sta s slapom opravila v hipu. Ker je termometer v avtu ob treh pokazal -6 ˚C sva se zelo dobro oblekla kar se je na koncu izkazalo za pametno odločitev saj naju ni čisto nič zeblo razen v prste. Led je bil zaradi niskih teperatur zelo trd in zato krhek kar sva občutila na svoji koži ko je mimo naju in malo tudi na naju vseskozi letelo, ne samo majhen led ampak tudi tak, da če te zadane ni prijetno. Najtežji del slapu sva preplezal še podnevi ostale skoke pa ponoči kar je bilo povsem v redu do takrat ko sva morala sestopati. Sestopa seveda nisva dobro poznala in še tema nama je oteževala pri iskanju, tako da sva na koncu, zelo vesela uspeha, pri avtu bila šele ob pol devetih.
Prejšnji konec tedna smo imeli v načrtu veliko plezat po ledu. V soboto smo bili v Idrski beli, tam so se nekateri malo namakal pa tudi na malo plezal J, mi smo se pa samo peljal pogledat in ostali praznih rokL. Tako da smo v nedeljo imeli še večje želje plezat.
Zjutraj smo se le zgodaj zbudili in odpravili proti Tamarju. Tam je že bilo nekaj navez pred nami, ki pa so po večini plezali centralni slap. Mi smo najprej splezali slap nad votlino v katerem je že bila ena naveza za nami pa sta kasneje prišli še dve navezi, tako da nam ni bilo dolgčas na štantih. Ker se nam ni mudilo in smo res fajn plezali smo se na poti navzdol odločili še splezat enostavno grapo po kateri prideš do smeri Bla, Bla, Bla, katera pa je bila za nas malo pretežka. V obeh smereh, ki smo jih plezali je bil led zelo različen. Ponekod je bil zelo trd drugje pa ravno nasprotje, da je kar vlekel cepine vase.
Na koncu smo ugotovili, da smo tako uživali, da smo pozabili gledat na uro, tako da nas je na poti nazaj pri koči ujela tema.
Ajaaaa, Primož in Borut sta v ledu plezala prvič in sta se odrezala z odliko, BRAVO.
Za nami je prva tekma zahodne lige v letu 2012. Tekma v težavnosti je potekala na Škofijski klasični gimnaziji. Mi smo imeli 5 predstavnikov, ki so dosegli lepe rezultate: Žan je bil v kategoriji starejših dečkov (18) odličen tretji, Marcel pa deseti, v kategoriji starejših cicibanov (35) je Ruben na svoji prvi tekmi dosegel 21. mesto, pri mlajših cicibankah (30) je Nika dosegla 11. mesto, pri mlajših cicibanih (28) pa je Urh dosegel 23. mesto.
V nedeljo sva z Bejžitom planila na Jezersko, plan je
bila grapa med VB in Ledinskim vrhom. Sama smer ni težka, edinipotencialni problem so revne snežne razmere.
Zato sva vzela s sabo vse kar premoreva od opreme, vključno s štriki. Na koncu
se je le izkazalo da je grapa plezljiva, res pa je, da so nekateri prehodi
precej kopni, tako da je treba skrajno previdno. Oprema pa je vseeno služila le
za nabiranje kondicije.
Več problemov kot s plezanjem sva imela s sestopom, saj
sva lovila in žou tud izgubila planinsko pot, ki vodi od koče na Ledinah proti
VB. Tako da sva pregazila celo steno, da sva prišla na drugo stran Ledinskega
vrha. Mogoče bi bilo hitreje, če bi s sedla šla po avstrijski strani za
Ledinskim vrhom do Jezerskega sedla, pa potem dol do Ledin. Pa se nama ni dalo
hodit... Na vrisu sem tak vrisal tud sestop :)
Na sestopu se je pojavilo tudi vprašanje kaj smo sploh
lezl gor; dejansko je najbolj položna in odprta grapa bolj levo od najine.
Varianta je, da smer dejansko poteka po tisti grapi (ocena II), vendar zaradi
slabih razmer ni bilo prehoda v to grapo in potem se je lezla ta desna
varianta?! No, po sledeh sodeč so to lezl tudi oni pred nami. In tudi oni za
nama...
Sicer pa so očitno razmere drugod bolj žalostne, kar
pomeni naval na Jezersko. Čez Teranovo jih je moral ta dan cel avtobus. Še ob
dveh popoldan, ko sva sestopala skozi žrelo, je bila ena naveza še dokaj
nizko...
6 se nas je odpravilo martinčkat na primorsko. Bilo je krasno, vetra skoraj nič. Za napisat ni velik - bil je dan 6ajk. Gužva je bila normalna (praktično nemoteča)
V soboto na silvestrovo smo šli malo pogledat kakšne so razmere tam v gričih. Bili smo na Škrbini po dveh različnih grapah. Midva z Mihatom sva šla po lažji desni, Ivan in Šuškovc pa po levi malo težji grapi. Na vrhu nas je malo prepihal zato smo se hitro obrnili navzdol kjer pa nas je čakal lep topel sonce. Miha se je tako visoko s snegom v gričih spopadal prvič zato, BRAVO Miha še boš mogu jet znam.
Ta vikend je potekala tradicionalna božično novoletna tekma v plezanju na Jesenicah. Tekmovalci tekmujejo v hitrosti in težavnosti (skupaj do 3 smeri).
V soboto so tekmovali mlajši (2004 in mlajši) in starejši cicibani (2001-2003). Med mlajšimi smo imeli 5 predstavnikov in predstavnic, med starejšimi pa 2 tekmovalca. Za vseh 7 je bila to prva tekma v športnem plezanju, tako da so bili nekateri neučakani, malo raztreseni in zmedeni.
Vsi naši so dobro plezali, nekateri so na žalost na koncu malo prehitro obupali in se vdali. Dosegli pa so naslednje rezultate:
Mlajši cicibani:
-5. Luka Šubic
-6. Nik Primožič
-9. Urh Mur
Mlajše cicibanke:
-6. Nika Dolenec
-11. Brina Vrhovnik
Starejši cicibani:
- 8. Maks Trček
- 10. Anže Praprotnik
V nedeljo pa so tekmovali starejši - imeli smo dva predstavnika v kategoriji starejših dečkov (1997, 1998).
Žan Gorjup je bil odličen drugi, Marcel Kavčič pa šesti.
Vsem čestitam za dosežke in pogumno plezanje :-).
Pri rezultatih je potrebno upoštevati:
- da je pri mlajših kategorijah razlika v višinah tekmovalcev dostikrat velika, in to lahko kar precej vpliva na dosežke,
- v Žireh praktično ne treniramo hitrosti, ker naša previsna stena najmlajšim tega ne omogoča najbolje.
Minuli vikend se je zaključila tekmovalna sezona za DP s prireditvijo PDK.
V tej sezoni smo imeli samo enega predstavnika - Žana Gorjupa, ki je tekmoval
tako v balvanih kot v težavnosti. Najboljši rezultat sezone mu je uspel ravno
minuli vikend, ko je v težavnosti dosegel odlično tretje mesto
Skupno je tako v težavnosti kot v balvanih (nažalost je bila izpeljana
je samo ena tekma) končal na solidnem
11-tem mestu.
Kolaž posnetkov edine balvanske tekme (z mojimi sitnimi komentarji)
V soboto se je standardna ekipca odzvala Robetovemu povabilu in prelazila, prehodila, prebranala greben Trentskega Pelca
Kar dolga tura, sploh ker je konec oktobra krajši dan. Naglavne svetilke prav pridejo.
Ker se je v prihajajočem tednu obetalo lepo vreme smo se v sredo Robert, Gašper in pa Jest odpravili na Kukovo špico. V načrtu smo imeli jugovzhodni greben. Sam vstop pod steno smo malce zgrešili, ker smo šli preveč desno in zato prišli na desno stran Prižnice (pomola na katerega bi morali priti brez večjih težav po levi strani), smo pa zato splezali dva dodatna lažja raztežaja pred samim vstopom v smer. Smer se nadaljuje po razu v tretjem najlepšem raztežaju pa skrene v desno čez grd podor in nato v četrtem raztežaju zopet na raz. Tam smo se razvezali in pot nadaljevali po grebenu, ki je včasih zelo neprijetno ozek/oster, vsepovsod naložene skale in zato nelagoden. Ponekod se je zadrževal sneg čez katerega smo lahko lažje prečili tudi brez cepinov ali direz. Po eni uri hoje smo prišli na vrh, kjer pa smo lahko res zasluženo uživali v razgledih.
Po dolgem času smo se odločil it v Napoleoniko in ugotovil, da bo treba še kdaj jet ke. Plezali smo v sektorjih P in N, v ostale smo pa šli lih namal pogledat pa nismo našli svojega miru (gužva pa tu), se je pa na konc izkazalo da smo dobl kar dva solidna sektorja v katerih dveh smo se kar na plezal za naše trenutno razpoloženje. Imel smo res lep sonček, dober razgled na morje pa še pihal ni tam pod cesto, tko da smo res lepo uživaško izkoristili nedeljo.
Danes smo se fantje odpravili v Glinščico na sončnek - raziskovali smo manj obiskane sektorje S in U - pristopi vzamejo kar nekaj časa, ampak sektor U je povsem uporaben, kadar je kje drugje gužva.
Vsekakor je potrebno omeniti, da Glinščica pomeni dvoje:
- čudoviti razgledi doline
- in obvezno znanje prevezovanja (z enojno vrvjo) ter abzajlanja - vsaj v sektorju S in U na vrhu ni ne vponk, ne štantov, ampak zgolj svedrovec, če imaš srečo...
Včeraj v soboto zjutraj smo se Toni, Ivan, Gašper pa Jest iz planine Podvežak odpravili po neznanih poteh proti Korošici. No po dobi uri in pol hoje gor in dol smo se znašli pri koči. Tam smo se pripravili na vzpon in odrinili proti vznožju Vežice (še dobre pol ure hoje in iskanja smeri) Sam začetek smeri je obetal lepo strmo plezanje, saj je bil prvi cug ocenjen z V A0 (temu delu se lahko izogneš po desnem). Kasneje se je smer malce položila z nekaj metri enostavnega plezanja po razu, na koncu pa je prišla še sladka zajeda v kateri smo se le morali malo pomatrati. Moj sovražnik Sestop je tokrat potekal iz Vežice proti Vršičem in tam po enostavni položni grapi proti koči na zasluženo pivo in kasneje še po poti, ki se zelo vleče, nazaj do planine Podvežak.
) končal na solidnem
11-tem mestu.
)
